Pridni po slovensko (nadaljevanje)

Sobota, 17. september

En dan šli smo v Izolo. Naš prijatelj je imel rojstni dan. Jedli smo torto ampak nismo imeli sveč. Zelo lepo je bilo.
Zgodaj zjutraj odpravili smo se na dougo potovanje. Šli smo na morje v Izolo. Takoj ko smo prišli smo šli v morje se skopat. Videli smo veliko meduzo. Kako je bilo čudovito je bilo tisto soboto. Ko smo prišli domov smo šli takoj v posteljo. Hitro zaspali smo ker smo bili utrujeni.
Tako sta moji hčerki v šoli pri slovenščini opisali naš izlet v Izolo. Čeprav še delata napake, govorita bolje slovensko kot jaz. Včasih, ko ne znam, kako se kaj reče po slovensko, vprašam kar njiju. Zgodi se tudi, da sta boljši celo od mamice, ki je tu v Sloveniji eno leto dlje kot jaz in hčerki. Na steno v stanovanje smo prilepili seznam besed, ki so zelo pomembne, kot na primer opravičiti se, pozdravljen, bi lahko prosim … in še veliko drugih. Seznam postaja vedno daljši, toliko, da mu še komaj sledim. A poskušam po svojih najboljših močeh, kako bi sicer lahko še naprej vodil svoje podjetje?
Upam, da nam bo Tadeja priskrbela, kakšnega prostovoljca, ki bi ženo učil za izpit za računovodkinjo. Ne moremo si privoščiti tečaja, zato je edini način, da se žena nauči sama, potem pa opravi smo izpit za računovodkinjo. Tako bi lahko delala zame in bi denar ostal v družini in bi lažje preživeli.
A pustimo zdaj to. Rajši se posvetim tem sicer redkim, a toliko bolj sladkim trenutkom, ko smo z družino lahko skupaj in se zabavamo. Vstali smo še pred deveto, vsi v pričakovanju dneva. Prijatelj, ki me je peljal do zavarovalnice nas je za svoje rojstni dan povabil na morje. Tam bo s svojo ženo. Otrok nima, a sta se punci vseeno zelo zabavali. Sedaj ko znata plavati, sta komaj kdaj prišli iz vode. Kljub temu, da ju je mama stalno klicala iz vode, je tokrat nista poslušali. To je bilo zelo čudno, kajti zmerja naju ubogata, sploh ko gre za šolo. Tako sta pridni, da jima sploh ne rabiva nikoli reči, naj naredita nalogo. To je prvo, kar naredita, ko prideta domov, potem pa prebereta še kaj dodatnega. No, to, da nista prišli iz vode pa verjetno samo pomeni, da sta se imeli zares lepo.
Nazadnje sta le prišli, ko smo začeli rezati torto, kar na travniku. Hrano smo namreč prinesli s seboj, vsak nekaj. Takoj sta bili pri nas in pomagali peti »vse najboljše«. Potem smo šli vsi skupaj v vodo, in res videli smo meduzo. In to ne samo eno, vendar pa je bila ena zares velika. Punci sta se smejali njeni čudni obliki, ženo pa je menilo, da bi sploh šla v vodo.
Tako smo preživeli popoldne vse do zgodnjega večera, ko smo sklenili, da je čas za odpravo domov. Poslovili smo se od prijatelja in žene, ki sta se odločila, da bosta še ostala na obali, mi pa smo se nabasali v začasni avto, ki nam ga je dala zavarovalnica, namesto našega avta, ki je bil na popravilu. Vozili smo počasi in varno. Deklici sta na zadnjih sedežih veselo govorili o današnje dnevu, vse dokler ju ni zmanjkalo. Doma sva ju z ženo komaj prepričala, da moreta pod tuš, a sta zmogli še to, potema po utrujeni in zadovoljni zaspali. Podobno sva storila tudi ženo. Zaspal sem z mislimi na sobotno popoldne in se izogibal mislim na ponedeljek, ko bo treba spet služiti denar in poskušati preživeti bom boljše in čim lepše.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar  Tagano:  , , , , , , 21.11.2011

Pridni po slovensko

Četrtek, 15. september 2011

Vonj po sveže skuhani kavi napoveduje nov dan. Vstal sem ob šestih, tako kot vsak dan, in pripravil zajtrk za moje punce. Žena ob osmih začne faks, punčki gresta v šolo. Pri pripravljanju zajtrka poskušam biti čim tišji, saj te v enosobnem stanovanju pokonci vrže že manjši ropot. Nočem jim ukrasti še teh nekaj minut brezskrbnega spanca.

Naposled napoči čas bujenja, najprej žena, potem pa še punčki. Opomnim ju, da imata ob šestih tečaj plavanja in jima zaželim, da se bosta imeli v šoli lepo. Čeprav sem s punčkama prišel v Slovenijo šele pred devetimi meseci, sta četrti razred končali v Sloveniji s štiricami in peticami, samo angleščino sta imeli zaključeno tri. Pravita, da se tu veliko bolj in raje učita kot v Ukrajini, saj ju tu učitelji veliko bolj spodbujajo in jima pomagajo, a rezultati ne bi bili tako dobri brez pomoči pri domačih nalogah in učenju. Pomagala jima je prostovoljka, študentka, ki je k nam prihajala dvakrat na teden. Za vse je poskrbela Tadeja, ki dela na Slovenski filantropiji. Našla nam je stanovanje, na internetu je dobila pograd za punčki, ki so ga lastniki podarili, skupaj sva več tednov neuspešno pošiljala prošnje za delo, ko sem se priselil sem. Ona je moja prijateljica.

Z ženo se pozdraviva, saj se bova videla šele okoli osme ure zvečer, ko se bo vrnila iz prodajalne zelenjave nedaleč stan. Težko je priti skozi mesec, sploh ker je stanovanje tako drago – štiristo evrov plus stroški za sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsak dan žena išče stanovanja na internetu na faksu, saj doma interneta nimamo. Živimo skromno in poskušamo čim manj zapravljati, a stanovanje smo si tako uredili, da deluje domače. Nihče ne želi vzeti družine z otroki. Če bi imeli dva psa bi nas vzeli, a ker imava dva otroka pa ne. A iskali bomo še naprej, dokler ne bomo našli cenejše stanovanje, ker nam nič drugega ne preostane. Morda bo Tadeja našla kaj primernega.

Jaz se odpravim na zavarovalnico. Pred kratkim sem imel nesrečo. Že dva meseca čakam na odgovor iz zavarovalnice, brez avta pa tudi nič ne morem, še hčeri ne morem peljati na tečaj plavanja. Zato sem prosil prijatelja, če bi ju lahko zapeljal on. Slovenci so prijazni ljudje, nisem še imel slabih izkušenj z njimi. Pomagajo. Čisto drugače je s Skandinavci, ki se tujcev bojijo. Ko sem bil na Švedskem, Finskem zaradi službe in koga vprašal za informacije, so samo čudno pogledali in se obrnili. V Sloveniji pa se počutim domače, saj je v nekaterih stvareh podobna Ukrajini.

Na zavarovalnici sem se po dveh mesecih končno uspel dogovoriti za izplačilo. Seveda je bila z mano Tadeja, saj je moja slovenščina še slaba. Birokracija v Sloveniji je obupna. Izpolnjevanje neskončnih formularjev, pravila kam in kako poslati in nenazadnje še dolgo čakanje na odgovor, ko ti povedo, da pa si nekaj pozabil priložiti, obkrožiti. Na delovno dovoljenje sem čakal več kot pol leta, medtem pa nisem našel službe niti kot pomivalec kuhinj. Takrat je delala samo žena, ki poleg vsega še študira ekonomijo. Punčki je videla samo zvečer, prostovoljko, ki jima je pomagala pa slišala samo po telefonu. Tudi midva sva se komaj kaj videla v večernih urah, ko sva oba pot težo dneva kaj hitro podlegla spancu. A sedaj je lažje, ko sem dobil delovno dovoljenje in odprl svoje podjetje, kjer se ukvarjam s prodajo in posredništvom. Vseeno pa je treba plačati davke in ti niso majhni.

Petek, 16. september 2011

Nov dan, šola, služba, nove obveznosti. Danes me čaka tečaj slovenščine. Ko sem prišel nisem znal niti besedice po slovensko. Slovenska filantropija mi je omogočila brezplačni 180-urni tečaj slovenščine, tako da sedaj že razumem in tudi poskušam govoriti slovensko. Čeprav znam ukrajinsko, rusko, češko in slovaško, pa je slovenščina nekaj posebnega. Besede so kar podobne, drugačen pa je vrstni red besed kot pri ukrajinščini, kar mi dela težave. Še računanje je drugačno kot Ukrajinci.

Vse to je del življenja, prilagajanje. V Ukrajini nimam nikogar več. Starši so umrli, bil sem edinec. Zato mi ni težko se seliti. Nekateri pravijo, da smo se zelo hitro prilagodili. Žena uspešno študira, punčki sta pridni v šoli, jaz sem dobil delavno dovoljenje in odprl podjetje, vsi se učimo slovenščine. A to ne bi bilo možno brez vsakodnevnega dela in vztrajanja. Punčki sta pridni v šoli, a lahko bi bili še boljši. Močnejše štirice in petice, samo sem pa tja kakšna trojka. K temu vztraja predvsem žena, ki pravi, da je znanje najpomembnejše. Diplomo iz ekonomije je dobila že v Ukrajini, v Sloveniji dela vseevropsko diplomo. Rada študira, bi rekel jaz.
Veliko Ukrajincev gre v Evropo delati, zato ker so plače višje in ne zato ker ne bi bilo dela. Doma v Ukrajini imamo štirisobno stanovanje, a ga ne moremo oddajati, ker je predrago, da bi ljudje lahko plačevali najemnino, tu v Sloveniji pa za majhno enosobno stanovanje plačujemo celo premoženje. Ne vem, ali bomo ostali v Sloveniji ali ne. Žena pravi, da ja. Punčki morata biti pridni, da bosta dobili štipendijo, da bomo lažje plačali knjige in druge potrebščine.

Končno je prišel petek in vikend, ko si lahko vsi oddahnemo. Upam, da žena ne bo imela preveč dela za faks, saj bi bilo lepo, če bi šli na izlet do slovenske obale. Morda ujamemo še zadnje poletne dneve, ko se lahko okopaš v morju. Punčki bosta lahko pokazali, kaj sta se naučili na tečaju plavanja.

Danes popoldne proti večeru, ko smo s hčerkama gledali televizijo, je v sobo nenadoma vdrl glasni zvok siren. Pohiteli smo k oknu, od koder imamo iz sedmega nadstropja lep razgled nad okolišem. Zagledali smo gasilske avtomobile, ki so hiteli prav v smeri šole, ki jo obiskujeta hčeri. Najprej sem pomislil, kaj pa če gori šola in bodo zgoreli vsi zvezki in učbeniki? Hitro smo se oblekli in pohiteli v smeri siren. Od daleč sem videl, kako iz šole nosijo otroka. Še bolj prestrašeni smo se približali dogajanju in kmalu ugotovili, da gre samo za gasilsko vajo. Gasilca nedaleč stran so izključili, ker si je pozabil obleči rokavice. Pomirjeni in dobre volje, da je šlo le za vajo, smo se vrnili domov, kjer nas je že čakala žena. Predlagal sem, da bi šli v soboto na izlet. Punčki sta bili navdušeni in kmalu sta prepričali še mamo, češ da ji bosta pokazali, da že znata plavati. Ure smo navili na nekoliko kasnejšo uro, a vseeno se bomo odpravili ob devetih, da bomo čim dlje na morju in soncu.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar  Tagano:  , , , , , , 14.11.2011

Tujec v Sloveniji

Ekipa Kako si? se po počitnicah spet vrača z novimi zgodbami. Pred vami je nov spletni dnevnik, ki ga pripravljamo v okviru projekta Kako si? (http://www.kakosi.si/)

Sklop letošnjih zgodb nosi naslov “TUJEC V SLOVENIJI”.

Tu lahko spremljate življenjske zgodbe tujcev iz različnih držav, različnih nacionalnosti in kultur, ki so se iz različnih razlogov preselili v Slovenijo. Vsak mesec bo objavljena nova zgodba, tako da bo izšla v dveh delih. Zaradi jezikovnih preprek, smo se odločili, da se s priseljenci dobim jaz in potem napišem zgodbo v njihovem imenu. Nekateri so izrazili željo, da ostanejo anonimni, zato osebnih imen in imen krajev v nekaterih zgodbah ne bo. Zgodbe seveda temeljijo na resničnih življenjskih zgodbah, so pa mogoče določene modifikacije, saj je nemogoče vstopiti v glavo in misli drugega človeka, sem pa vsekakor stilsko izhajala iz vtisa, ki sem ga dobila pri vsakem sogovorniku. Na tak način upam, da boste bralci lahko bolje razumeli s kakšnimi težavami in izkušnjami se dnevno srečujejo priseljenci, spoznali, da pa morda le niso tako različni od nas in jim po svojih močeh in na svoj način bili pripravljeni pomagati, saj so zgolj zaradi dejstva, da so tujci v državi, s tujim jezikom, kulturo in zaradi različnih socio-ekonomskih dejavnikov, v slabšem položaju kot večinsko prebivalstvo.

Nina Ivančič, študentka 2. letnika psihologije

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.11.2011

Dragi bralci!

Zdaj, ko so se naši junaki odpravili na počitnice, si bo nekaj odmora vzela tudi ekipa, ki je pripravljala blog.

Še pred tem pa bi se radi zahvalili vsem, ki ste redno ali občasno spremljali blog. Upamo, da ste se ob branju zabavali in izvedeli kaj novega!

Prav vsem želimo lepo poletje – pa ne pozabite, da vas jeseni čakajo novi zabavni in izobraževalni dogodki v okviru Kako si? 2011!

Se vidimo na Kako si? 2011 !

Mojca, Martina, Blaž, Boštjan in Simona

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.06.2011

Hojla vsem!

Ponovno se javljam. Pardon, se javljaVA!

Barbara, Matjaž in jaz smo bili na kavi po izpitu, ko se začnemo pogovarjati o blogih – o vrstah blogov, o načinih pisanja, o raznovrstnih temah in ljudeh, ki pišejo bloge. Barbari je ušlo, da tudi midve piševa blog. Matjaž je bil presenečen, da mu nisem povedala, hkrati pa se o tem ni ravno razgovoril. Lahko bi rekla, da je bil modro tiho. Ko je Barbara tako dolgo vrtala v njega z vprašanji o njegovem mnenju in se malodane skoraj razjezila, ko se je Matjaž izmikal pogovoru, mu je začela nalagati o ˝odporih˝ in ˝obrambah˝. Analitičarka. Ni mu dala miru, dokler ni Matjaž (zdelo se mi je, da že čisto spoten in rdeč v obraz) pomahal z belo zastavico in priznal: ˝Ja, tudi jaz pišem blog.˝ Ko sva se začela pogovarjati, kako to, da si nisva povedala, sva prišla tudi do tega, da si nisva povedala, ker piševa blog o drug drugemu in se nama je zdela to precej intimna zadeva, ki zahteva anonimnost, prav tako pa naju je bilo tudi sram – določenih razmišljanj, občutkov.

”Girls first”, zdaj pa jaz. Maji samo preprosto nisem hotel povedati za blog (saj veste – tisti zadnji bi jo lahko kar razjezil), no Barbara mi seveda ni dala miru in ko sta obe tako zrli vame mi ni preostalo drugega, kot da priznam. Ampak, ni bilo nobenega potenja in rdečice … halo. Sledil je vam zdaj že znan pogovor o tem zakaj ji jaz nisem povedal za svoj blog, zakaj ona meni ni … bla bla bla. Kakorkoli, zmenila sva se, da bloge drug drugega prebereva. Zavedal sem se, da si lahko s to privolitvijo nakopljem marsikatero težavo, a na koncu je bila še kar razumljiva in zaenkrat sem jo odnesel s celo kožo. Je tako Maja?:)


Ja, sedaj, ko je anonimnost padla v vodo in sva si dovolila prebrati bloge drug drugega, sva se od srca nasmejala najinim strahovom, najinim različnim pa tudi podobnim pogledom na stvari in ugotovila, da bi bilo veliko lažje (res pa je, da tudi manj zanimivo), če bi opustila začetne igrice, se odprla drug drugemu in povedala, kaj si misliva. Brez skrivanja, časov zamerljive tišine in sledečega moledovanja, bi bil najin začetek manj vihraven, lažji in prijetnejši, ampak – hej – o čem bi se potem sedaj pogovarjala in smejala? :) In – znana fraza: o čem bi pripovedovala otrokom?
No, otroci so še daleč. Mogoče jih sploh ne bo. Mogoče se bova naslednje leto razšla. Ampak to je še daleč. Sedaj, ko je izpitno obdobje in ko se približujejo počitnice, morje, uživanje, prvo skupno poletje, se bova trudila živeti v trenutku in se ne obremenjevat z morebitnimi prihodnjimi katastrofami. Včasih imam občutek, da kar nekako ˝prikličem˝ slabo, ko se neprestano bojim slabega, ki bi se lahko zgodilo. Matjaž me uči tudi tega – sproščenega, veselega življenja, z manj sekiranja. Jaz pa njega več sekiranja, organizacije in točnosti :) :P
Res upam, da bom Majo naučil teh stvari. Pred nama je poletje, v njeno veselje je letošnji Junij ”nenogometni” in ji ne bo potrebno z mano popoldnevov preživljati pred ekrani, meni pa ne odgovarjati na vprašanja: ”Zakaj moraš gledat tud tekmo Kostarika proti Japonski?”. Planov še nisva povsem določila, zagotovo pa greva najprej v morje, kjer bo Maja dobila prve komplete porcij tunkanja in tudi:”Neee, ne bom zmočila las danes” in podobni izgovori ne bodo pomagali. Najprej morava do konca še opravit izpite, no pa tudi če še kakšen ostane za september ne bo hudega.
Zavedava se, da je poleg lepega (upava da tudi vročega) poletja in vseh lepih trenutkov pred nama še polno ovir in res upava in verjameva, da jih bova (enkrat več, drugič manj) lahkotno preskočila.


Srečno na izpitih tudi najinim bralcem, potem pa veselo v poletje!

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 16.06.2011

KONČNO

Who’s the man? I’m the man. Yeeeeeeeees.

Verjetno vas zanima, čemu se tako veselim, kaj je tisto, kar mi je pričaralo ta ogromen nasmeh? – Maja (pa ne Keučeva, čeprav sem bil zanjo tudi vesel). In zakaj?
Pred tremi meseci smo se s prijatelji na pivu razgovorili o sočnih temah. Med drugim je padlo tudi vprašanje, kdaj smo prvič, s kolikimi smo že in koliko časa smo porabili, da smo vsako od njih ”položili”. Ja in sram me je, ampak takrat sem pa moral res lagati, saj so kar slepo predvidevali, da sva že (no, pa saj nisem imel namena se hvaliti s tem, da nisva – no, na srečo mi niso dali možnosti) in zanimalo jih je, kakšna je Maja v postelji. In sem si izmišljeval. Nisem imel izbire, če pa po 3 mesecih nisvaaaaa. Pa ne si mislit, da sem jaz čuden, sva bila velikokrat blizu, objeta v postelji, pa je vedno znova potegnila zavoro. Pravzaprav me je mučila; no saj je z ljubkovalnim glasom govorila: ”ne še, ne še, nisem še ready”. Bla bla bla bla bla bla bla bla. Mene pa razganjal. In pol se mi še ene 2 tedna nazaj Nejc hvali kako je dobil na one night standu, jaz pa vse za Majo nardim in čakam pol leta. Ajajaj. Ob ogledu enega izmed romantičnih filmov, ki sva jih gledala z Majo in je vseboval ta magični »prvič«, ob katerem se je Maja povsem raznežila, sem že pomislil, da bom moral najeti hotelsko sobo, v hotelu s 6! zvezdicami, s pogledom na morje, balkonom, sobno strežbo in z baldahinom nad posteljo, posuto z vrtnicami. No, pa vendarle ni bilo potrebno tako globoko seči v denarnico, ker je to domišljijsko hotelsko sobo prejšnji teden nadomestila kar njena spalnica. Bilo je zakoooon. Maja je odlična ljubimka in zdaj sem v bistvu še bolj jezen, ker sem moral na tole tako dolgo čakat … ah, ženske. Kot pravi gentleman sem Maji včeraj rekel, da je gladko najboljša v postelji od vseh punc, ki sem jih imel in zašel v težave … Sledila je namreč kopica njenih vprašanja: ” Aja, hm, no koliko pa jih je bilo, vi fantje greste itak z vsako, no povej, koliko črnolask, blondink, rjavolask, katerih je bilo največ, in to verjetno po treh dneh, a sem res najboljša, ne verjamem, no povej koliko si jih imel že?”. Pametno sem začel razmišljat in jih v glavi preštevat in Maja me takoj nahruli, da kako se niti ne morem vseh spomniti. Nato sem bleknil kar na ”uč”: 9?. Malo zgroženo me je pogledala, a hitro zardela, ko sem ji vprašanje vrnil. Prav zanimivo, da o tem še nisva govorila. Nato sva štela še svoje partnerje in se prerekala ali one-night-standi veljajo. Nisva prišla do skupnega zaključka  Definitivno je s svojo številko partnerjev pretiravala … itak. No, pa saj mi je vseeno. Danes je na sporedu za ogled pri njej neka random romantična komedija (spet … argh), spet ista zgodba, isti zaplet, isti konec, veseli pa me predvsem po-filmsko nadaljevanje ;) čaw!

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.05.2011

Na avtobusu

Ravno sem s pijače z dobrim prijateljem. Že celo pot nazaj sem sedel na avtobusu, na zadnjih sedežih in zrl skozi okno ter razmišljal, razmišljal. Nejc mi je namreč dal razmišljati. Trenutno ima novo punco, skupaj sta nekaj tednov in človek kar žari, razlagal mi je in razlagal stvari, ki jih počneta, kako sploh ne moreta biti ločena, kako se dobivata med vsakimi petimi minutami pavze ter sta naravnost nerazdružljiva. Že ko mi je to razlagal, so se mi pojavljali fleši mene in Maje v začetku najine zveze. Bila sva ista, nisva mogla drug brez drugega, zaradi njene konstantne slike v mojih mislih sploh nisem mogel spati, le želel sem si biti z njo, čisto vsak trenutek, jo objemati … Seveda so me prešinile misli, da je z najino zvezo kaj narobe … Ni več tistih sms – dopisovanj pozno v noč, včeraj, ko sva šla na kosilo, se sploh več nisva držala za roke (verjetno ne tudi dan poprej in še en dan prej – joj, koliko časa se to že dogaja …). Nekako se mi je ob poslušanju Nejca res zazdelo, kot da je med nama z Majo nekaj narobe. Pa čeprav tega občutka prej nisem imel. Ja, saj se razhajava v mnenjih, saj se tudi skregava, a vseeno se imava rada, zelo. Malo sem Nejca spraševal o njegovi dragi, pa sploh ni nič vedel, bil je kot v transu. Kot midva z Majo nekaj časa nazaj. Nato sem mu jaz povedal, kako se imava z Majo zdaj, kako sva povezana, kako si zaupava, nudiva drug drugemu podporo, se skušava razumeti. Pa da nisva več tako zalepljena drug na drugega. Bolj ko sem mu to razlagal, bolje sem se spet počutil, saj sem spoznal, da kljub temu, da z Majo nimava takega odnosa kot na začetku, a ta ni nič slabši. Kar debelo me je gledal in mi rekel, da to zagotovo ni dobro, a saj bo verjetno sam prišel do enakih zaključkov, če bosta s Katjo dovolj dolgo skupaj. Po dveh pijačah sva si izmenjala še nekaj žgečkljivih podrobnosti, nato prešla na nogomet, stavila rezultat lige prvakov, napovedala svetovni rekord v Planici, se zmenila, da Majo in Katjo zvlečeva na finale NLB lige v Košarki v Stožice ter se nato počasi odpravila proti Bavarcu na zadnji avtobus. Imela sva še ravno dovolj časa za en burek na bon (pardon – dva :) ). Ko sva se usedla vsak na svoj avtobus, sem ga videl, kako je hipoma izvlekel telefon in iz nasmeha na obrazu sem razbral, da govori s Katjo. Govorila sta ves čas, dokler smo še stali na postaji in verjetno še dolgo v noč. Jaz pa sem med vožnjo na zadnjih sedežih razmišljal in ugotovil, da tako, kot sva zdaj z Majo – je res drugače, enako dobro ali še boljše. Res sem se močno navezal nanjo. Tudi sam sem izvlekel telefon in ji poslal kratko sporočilo – le to je bilo povsem dovolj :)

  • Share/Bookmark

1 komentar 23.03.2011

Punce, ki jih spoznaš malce drugače…

Hja, Maja in Barbara sta me zadnjič vpletli v debato o spoznavanju ljudi prek interneta. Dobil sem nalogo, da napišem svoj pogled na to temo… pa dajmo!

Splet se mi zdi možnost za spoznavanje novih ljudi. Nisem strašen oboževalec zmenkarskih spletnih strani, a sem jih iz golega zanimanja preizkusil in ni mi žal. Na ta način sem spoznal kar nekaj prijetnih punc – z nekaterimi je ostalo pri dopisovanju, z drugimi sem šel na zmenek ali dva. Res, da ni bilo z nobeno nič resnega, a so bili čisto zabavni zmenki in dopisovanje. Z dvema puncama, ki sem ju spoznal preko spleta, sem celo še vedno v rednih stikih. Skratka: spletne strani za zmenke so nenazadnje tudi priložnost za spoznavanje novih ljudi in širjenje socialne mreže.
Velikokrat sem slišal, da je splet neskončno nevaren – meni se nikoli ni zgodilo nič hudega. Sicer mi kar precej punc, ki sem jim pisal, ni nikoli nič odgovorilo – a na nek način je še vedno lažje, če punca ignorira sporočilo, kot pa, če te zavrne v živo. Poleg tega profili na spletu običajno vsebujejo tudi informacije o tem, kaj punco zanima, kaj počne v prostem času, … Skratka dobiš veliko več podatkov o nekom, kot pa če punco zgolj vidiš plesati v nočnem lokalu in potem stopiš do nje (in veš, s kom imaš opravka) – poleg tega v spletni klepetalnici vsaj »slišiš«, kaj ti hočejo povedati, ne zgolj hrupne glasbe.

Prav tako sem v svojem okolju navadno obdan s fanti. Moji kolegi so pretežno fantje. Na faksu – fantje. Na nogometu ali košarki človek tudi ne sreča ravno kaj veliko punc. Torej zakaj ne internet? Tam najdem na kupu precej več žensk kot v katerem koli nočnem lokalu (pa še trezne so). Označim, kakšno starost iščem, in potem samo pogledam, ali so kolikor toliko simpatične, kaj počnejo v prostem času …
Morda vse osebe na spletnih portalih niso čisto takšne, kot so se opisovale – ampak saj se tudi ljudem, ki jih srečamo v živo, na začetku pogosto predstavljamo v lepši luči in jim »prodajamo« zgolj naše pozitivne lastnosti. Preko spleta je to pravzaprav podobno. In ja, Maja ima prav glede tega, da so nekatere osebe na spletu obupane ali imajo obupne profile, ampak kot da v živo nikoli ne spoznamo koga, ki je resnično obupen.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 23.02.2011

Saj bo šlo

Premorček med Metodami numeričnega modeliranja, merilno tehniko, dinamiko fluidov, hidravliko in pnevmatiko, proizvodnim inženirstvom. Pregristi se moram čez kup literature, shem, načrtov … Saj bo šlo… (?) Učim se doma v Kopru, je mnogo enostavneje kot visenje v Ljubljani. Maja je tako ali tako šla domov, kolegi so se raztepli po Sloveniji, v študentu se vedno najde kdo, ki moti, ker se mu ne da učit, jaz pa imam pri učenju rad mir.

Majo sicer pogrešam, sem se pa bal, da bo huje. Pridno si pošiljava SMS-e, slišiva se vsak dan, tako da gre (čeprav ona nakazuje, da je to premalo…ah.). Bilo bi fino, če bi lahko bila skupaj, a se morava oba učiti. Če bova pridna in uspela vse izpite opraviti v načrtovanih rokih, si bova morda lahko zadnji teden počitnic vzela zase. Upam, da bo uspelo.
Veseli me, da mi gre učenje dobro, tako da si za nagrado uspem vzeti čas tudi za kolege in kolegice, ki jih v Ljubljani ne videvam, ker so po gimnaziji ostali na Primorskem. Danes zvečer se na pijački dobim s Petro. V gimnaziji sva hodila kake pol leta, lepo jo bo spet videti, da mi pove, kako ji gre. Včeraj sem se končno spet videl z Borutom. V osnovni šoli sva pred blokom zganjala lumparije, v srednji šoli v razredu delala največji kažin, zdaj pa on študira v Trstu, jaz pa v Ljubljani in se le še kdaj pa kdaj slišiva po telefonu. Dragocena so mi ta prijateljstva, ki se kar nadaljujejo, čeprav se spreminjajo. Zdaj počneva vsak druge stvari, njega je pritegnila antroplogija, mene strojništvo, še vedno pa imava ogromno skupnega, še vedno sva takoj sinhronizirana. Se mi zdi, da bi se mi lahko nekaj podobnega lahko zgodilo z Majo. Všeč mi je. Odpišem še na njen SMS, potem pa nazaj za knjige. Saj bo šlo.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 6.02.2011

Ne, nisva skregana!

Po tistem večeru sem jo naslednje dopoldne poklical, a ni dvignila. Klical sem jo tudi čez eno uro. Pa čez dve. Pa poslal sms, naj pokliče, ko bo lahko. Seveda nisem čakal na to, ob mojem naslednjem poskusu pa se je končno oglasila. Poteka pogovora se v bistvu ne spomnim prav dobro, ker je itak odgovarjala samo z ”ne”, ”ja” in ”ne vem”. Hm …

Zaradi teh dogodkov se mi je nekako potrdila domneva, da je nekaj narobe. Nekaj časa sem si razbijal glavo, kaj naj naredim, da popravim nastalo štalo in pridem do Maje, a mi ni šlo ravno dobro. Na srečo sem se spomnil, da bi lahko povprašal tisto Majino prijateljico Barbaro, pa še psihologinja je – ziher mi bo pomagala.

Načrt je uspel. Barbara mi je razkrila težavo (Maja naj bi bila ljubosumna – ah, Maja :) ) in tudi izdala, da Maja obožuje roza vrtnice. Poleg tega je seveda rekla tudi, naj se pogovoriva. Ti psihologi bi se samo pogovarjali …

Nekaj ur pozneje sem se prikazal pred Majinimi vrati. (Zaradi rože) me je sprejela. Sledil je daljši pogovor, v katerem mi je uspelo razložiti, da je tista punca, s katero sem plesal, moja kolegica, s katero sva skupaj hodila v OŠ, da zdaj skupaj študirava v Ljubljani, da ima ona fanta, ki je bil zraven in se je Maja z njim celo pogovarjala. Seveda je ta del razlaganja trajal precej dlje, kot je sprva razvidno iz mojega napisanega stavka. To poudarjam predvsem zato, da ne bi kdo dobil napačne predstave …

No, Maja se je po nekaj minutah omehčala, dojela, da je malo pretiravala in vendarle sva se pobotala. Nevem sicer natančno, ali se je omehčala zaradi rože ali zaradi tistega, kar sem ji povedal, ampak saj v bistvu ni važno … Dobro pa, da sva se pobotala, saj se je bližala najdaljša noč v letu in res ne bi blo kul, da bi v novo leto stopila skregana.

Z vročim poljubom sva se 30.12. poslovilla od starega leta, saj sva slavno Silvestrovo preživela ločeno – oba sva namreč imela plane za to noč še preden sva se spoznala.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar  Tagano:  , 13.01.2011

Prejšnja objava


O avtorjih

Avtorji tega spletnega dnevnika smo študentke in študentje psihologije - člani ekipe Kako si? Vse osebe in dogodki v blogu so izmišljeni, podobnost z resničnimi osebami/dogodki je zgolj naključna in nenamerna.

Arhiv

Vsebine

dnevnik družina izlet ljubosumnost odločitve par predstavitev priprave prvi poljub punce razmišljanje resnost Slovenija tujec Ukrajina ukrajinec zmenek življenje

POVEZAVE

http://www.kakosi.si http://www.dsps.si http://kako-si.blogspot.com

Priljubljeni

Strani